Blog
Zakaj boli hrbet in kako ukrepati?
V tem zapisu bom skušal strniti svoje znanje in pogled na pojav in odpravo bolečin v hrbtu. Kot osebni trener in specialist za post rehabilitacijo, ki kombinira svoje delo z AEQ metodo in somatiko, imam nekoliko drugačen pogled na tematiko, kot trenutno je prevladujoča paradigma zdravstva, fizioterapije in sveta športa. Vsebino članka bo pokrivala naslednja področja, ki so zaradi lažje preglednosti razdeljena na posamezna poglavja:
- Pogoste zmote
- Postavljanje diagnoze
- Pogosti vzroki bolečin
- Uveljavljeni pristopi k odpravi bolečin
- Kaj deluje v praksi?
- Urejanje osnov
- Biomehanika gibanja
Pogoste zmote
V tem zapisu želim deliti svoje izkušnje in pogled na vzroke za bolečine v hrbtu, ki so najpogosteje spregledani. Ne trdim, da so to edini vzroki, predstavljam najpogosteje spregledan vzrok bolečin v hrbtu. Če povzamem, hrbet presenetljivo pogosto boli, ker so mišice trupa kronično zakrčene in ne zato ker bi bile te mišice šibke. Poglejmo podrobneje pogoste zmote o bolečinah hrbtu, katere redkokdo omenja.
BOLEČINA JE AKUTNA IN POSLEDICA “NAPAČNEGA GIBA”
Pogosto je novo nastala bolečina, ki jo imamo za akutno v resnici posledica kroničnih stanj, ki so bila do sedaj neopažena ali neurejena. Neopažena stanja so denimo slaba telesna drža, povišan mišični tonus mišic trupa, neučinkovito dihanje in neučinkoviti gibalni vzorci. Neurejena kronična stanja so denimo stara poškodba (morda iz otroštva), ki ni bila dokončna rehabilitirana ter porušena mehanika gibanja, ki je sledila stari poškodbi in je prisotna še danes.
Ti dejavniki s časom telo spravljajo vedno dlje od ravnovesja, dokler nek “napačen gib” ni kaplja čez rob in se pojavi bolečina. Sam gib, bodisi hiter obrat v avtu, dvig škatle z orodjem ali vaja na fitnesu sam po sebi ne bi sprožil bolečine, če telo ne bi bilo izven ravnovesja. Vaša hrbtenica je bila torej v stanju tempirane bombe, gib ki ga imate za krivca pa je tako stanje le izrazil v obliki akutne bolečine. Kaj je torej rešitev? Urediti prvotne vzroke za kronična stanja, ki telo vlečejo izven ravnovesja v neučinkovito držo in slabe gibalne vzorce.
HRBET ME BOLI, KER IMAM ŠIBKE TREBUŠNE MIŠICE
Šibke trebušne mišice so redko vzrok bolečin. V večini primerov, ko so trebušne mišice vzrok težav gre za kronično zakrčene mišice in se kažejo kot šibke, saj so utrujene in zato niso sposobne proizvesti velike sile na testih moči. Drug razlog, da imamo jih za šibke je slaba sposobnost aktivacije trebušnih mišic. Mišice, ki je kronično zakrčena se slabo zavedamo; ne znamo je niti zavestno sprostiti niti napeti. Tako je ujeta nekje vmes, kronično skrajšana in napeta, a preveč utrujena, da bi služila stabilizaciji hrbtenice, ko je to potrebno, denimo pri treningu moči.
Naslednja težava, ki jo kronično zakrčene trebušne mišice povzročajo je porušena telesna drža z zaprtim prsnim košem in rameni ter glavo povešenimi naprej. Ker je telo usločeno naprej, morajo hrbtne mišice biti ves čas napete. V nasprotnem primeru bi padli z glavo naprej. Ker je hrbet ves čas napet, med gibanjem nastaja več trenja, sile na hrbtenico pa so posledično toliko večje.
Zato v resnici boli hrbet, oziroma tako se začne. Če se takega stanja ne uredi, z leti ali desetletji pripelje do diagnoz kot s išias, hernija diska, obrabe hrbtenice, zožanje spinalnega kanala itd. Kako prevzeti nadzor nad trebušnimi mišicami? Učinkovita strategija bi bila kombinacija vaj za sproščanje mišic (klinična somatika in učenje dihanja), kateri bi sledile vaja za stabilizacijo, kjer bi bil poudarek na aktivaciji mišic in ne toliko na krepitvi.
TELESNO DRŽO LAHKO POPRAVIM Z VAJAMI ZA MOČ
Vzemimo ponovno primer kifotične drže s kronično zakrčenimi trebušnimi in prsnimi mišicami. Tako držo se najpogosteje odpravlja s krepitvijo hrbtnih mišic.Ali to v praksi deluje? Morda, vendar ustvarja nov problem. Tudi če hrbtne mišice tako ojačamo, da bo drža bolj ravna imamo sedaj kronično napete tako mišice sprednje strani (trebuh, prsa), kot zadnje strani telesa (hrbet). Gibanje bo togo z veliko trenja, sile na hrbtenico pa s tem prevelike. Na dolgi rok to lahko vodi v razne poškodbe, kot so ”starostne” obrabe hrbtenice.
Rešitev je v učenju sproščanja in daljšanja trebušnih mišic. Učinkovito orodje so vaje iz klinične somatike in učenje učinkovitega dihanja. Ko se bodo mišice sprednje strani trupa sprostile, bo tudi drža bolj pokončna in hrbtnim mišicam ne bo treba več ustvarjati nasprotne sile, da telo drži pokonci. Sklepi bodo sposobni nositi težo skeleta, mišice pa bodo razbremenjene in služile premikanju udov, ne več vzdrževanju pokončne drže. Taka je tudi naravna zasnova človeškega telesa.
Postavljanje diagnoze
Prva ideja, ki se porodi pri bolečem hrbtu je iskanje diagnoze. Preden se usedemo v avto in napotimo na slikanje MRI se ustavimo in postavimo iskanje diagnoze v pravi kontekst. Zastavimo si naslednja vprašanja:
GRE ZA AKUTNO ALI KRONIČNO BOLEČINO?
Akutna bolečina je novo nastala bolečina, kronična je tista, ki traja že dolgo ali se vrača znova in znova. Vsaka kronična bolečina se je začela kot akutna bolečina, ki je nismo pravočasno ali v celoti odpravili. Vzroki za nastanek akutne bolečine v hrbtu so od primera do primera zelo različni, od športnih poškodb in nesreč do preobremenitev, sedečega življenjski sloga itd..
Zato tu ne ne gre posploševati. Po drugi strani vidim zelo podobne scenarije pri vzrokih za nastanek kroničnih bolečin. Te lahko strnemo na področje senzorno-motorne amnezije (SMA), stanje kjer slabo čutimo in nadziramo svoje mišice. SMA povzroča slabo telesno držo, neučinkovito dihanje, ruši gibalne vzorce in posledično vodi v kronične bolečine.
GRE ZA “NEOPREDELJENO” BOLEČINO V HRBTU?
“Neopredeljena bolečina v hrbtu” je izraz, ki so uporablja za stanje, ko pacient doživlja simptome in bolečine, vendar s slikanjem ne najdejo mehanskega vzroka za takšno stanje. V večini primerov “neopredeljene bolečine” vzroki za boleč hrbet tičijo v otrdelosti telesa, ki je posledica stare poškodbe, prekomernega športa ali življenjskega sloga (stres, hitenje in premalo počitka). Otrdelost telesa nato ruši telesno držo in povzroča napačne gibalne vzorce. Posamezniki s to diagnozo so v praksi v najslabšem položaju, saj jim uradno nič ni in tako ne dobijo nobenega zdravljenja razen protibolečinskih tablet.”
KJE JE VZROK: V STRUKTURI ALI FUNKCIJI?
Paradigma stroke, ki povzroča največ zmede na področju reševanja kroničnih bolečin v hrbtu je: “Če ni mehanskih poškodb tkiva ni vzrokov za bolečino”. To lahko prevedemo kot “Struktura telesa pogojuje funkcijo”. Struktura telesa je vse kar je mehanskega, funkcija je vse, kar je pogojeno z delovanjem živčnega sistema. Če govorimo v računalniškem jeziku je struktura hardware, funkcija pa software.
Z izjemo poškodb, ki so rezultat zunanje sile (padci, prometna nesreča, …) je za večino poškodb strukture telesa (mehanskih poškodb) kriva neustrezna funkcija. Slabi gibalni vzorci ali telesna drža z leti ustvari obrabo diskov. Seveda velja tudi obratno. Ko je struktura enkrat prizadeta, bo ta omejevala normalno funkcijo. Hernija diska bo omejevala normalno gibanje hrbtenice
KAJ LAHKO PRIČAKUJEM?
Diagnoza je zelo dobrodošlo orodje pri odpravi bolečin, vendar to ne zajema širše slike dogajanja v telesu. Stroka je usmerjena v zdravljenje diagnoze – strukture (posledice) in se premalo osredotoča na izboljšanje funkcije, kjer v večini primerov tiči prvotni vzrok za bolečine. Ali to pomeni, da diagnoza ni pomembna? Seveda ne. V primeru akutnih bolečin in mehanskih poškodb, ki so vidne na MRI je diagnoza zelo uporabna. Na njeni podlagi bo zdravstveno osebje popravljalo nastalo škodo (operacija, protibolečinska terapija). Diagnoza bo na drugi strani redko pokazala na prave vzroke za nastanek kroničnih bolečin, kjer je treba na telo gledati celostno.
Pogosti vzroki bolečin
Pri akutnih bolečinah je težko posploševati, zato se usmerimo na kronične. Najpogostejši vzroki kroničnih bolečin se skrivajo v povišanem mišičnem tonusu oziroma sposobnosti telesa (živčnega sistema), da sprosti mišice. Živčni sistem drži mišice v kronični napetosti in s tem onemogoča ustrezno telesno držo, učinkovito dihanje in učinkovite gibalne vzorce. Poglejmo podrobneje.
TELESNA DRŽA IN DIHANJE IN GIBALNI VZORCI
Mišice so tiste, ki držijo kosti v določeni legi. Slabo telesno držo povzročajo kronično skrajšane in napete mišice. Sklepi niso več v vertikalni poravnavi in posledično so sile na hrbtenico višje. Mišice trupa morajo biti ves čas napete, da ohranjajo pokončen položaj. Učinkovito dihanje pomeni dihanje s prepono, ker se z vsakim vdihom spodnji del prsnega koša razširi. To je pogojeno s sposobnostjo daljšanja in sproščanja mišic okoli trupa (trebušne, prsne in medrebrne mišice).
Napete mišice onemogočajo dihanje s prepono, vlogo prevzamejo sekundarne dihalne mišice; dihamo hitro, plitko v zgornji del prsnega koša. Učinkovito gibanje v osnovi pomeni, da ko krčimo-krajšamo eno mišico (agonist), se nasprotna mišica sprosti-podaljša (antagonist). Mišice, ki so kronično zakrčene, niso sposobne učinkovitega gibanja ker se ne daljšajo. Sodelovanje med agonisti in antagonisti je porušeno, gibanje postane togo in boleče. Sklepi pa so tisti, ki zaradi tega nastradajo.
ŽIVČNI SISTEM: SIMPATIKUS IN PARASIMPATIKUS
Živčni sistem je sestavljen z dveh delov; simpatičnega in parasimpatičnega. Simpatični del živčevja je zadolžen za boj ali beg in nas pripravlja na akcijo in je ves čas prižgan. Parasimpatični del živčevja je zadolžen za umiritev simpatičnega dela in nas pripravi na počitek. Ljudje s kroničnimi bolečinami v hrbtu imajo pogosto slabo aktiviran parasimpatični del živčevja. Telo je ves čas v stanju pripravljenosti, hrbtne mišice pa ves čas napete in kronično skrajšane. Zato boli hrbet.
Na tem mestu se je smiselno vprašati, zakaj je živčni sistem ves čas v pripravljenosti. Odgovorov je več, skrivajo pa se tudi na področju psiho-somatike. Da ne zagrizemo pregloboko, naj pojav opišem na primeru stresa. Nivo stresa je akumulacija števila dejanj, odločitev in informacij, ki smo jim izpostavljeni iz dneva v dan. Te presegajo sposobnost človeka, da vse to predela in se po opravljenem delu sprosti. Življenje je za večino od nas prehitro in preveč kompleksno. Ker tempa ne dohajamo, smo ves čas napeti in se znamo, ne zmoremo, nimamo časa sprostiti. Kronična napetost nato ustvarja kronične bolečine.
Uveljavljeni pristopi
Pristopi k reševanju bolečin v hrbtu, ki jih v praksi največkrat opažam. Vse sem tudi sam uporabljal v določeni fazi svoje trenerske poti. Vsak pristop delno deluje, vendar sam zase ne daje celovitih in dolgoročnih rezultatov. Ob manj do bolj smiselnih pristopov:
- Raztezanje
- Povečanje moči mišic trupa
- Stabilizacija v nevtralni liniji hrbtenice
- Učenje “pravilnih” gibalnih vzorcev
Vsem pristopom je skupno to, da ne naslavljajo osnovnih vzrokov za pojav kroničnih bolečin. Tudi v kombinaciji dveh ali vseh skupaj ne. Vzemimo pod drobnogled posamezne pristope.
RAZTEZANJE
Zmanjšanje čutenja bolečine in povečanje občutka sproščenosti hrbtenice. Po nekaterih teorijah deloma pospešujemo celjene tkiv. Daje začasno olajšanje, saj za kratek čas manj čutimo bolečino. Ne rešujemo vzrokov za pojav bolečin. Ker nudi začasno olajšanju (pre)pogosto nadomesti pristope, ki bi dejansko odpravljali bolečino in celili prizadeta tkiva. Joga odlično orodje za izboljšanje psiho-fizičnega počutja, vendar ne za reševanje bolečin v hrbtu. V nekaterih vrstah mehanskih poškodb, kot je npr. hernija diska je lahko raztezanje celo škodljivo. Ob hudih oblikah hernije je treba hrbtenico na prvem mestu stabilizirati in preprečiti poškodbe živca.
POVEČANJE MOČI TREBUŠNIH TRUPA
Dobra preventiva pred poškodbami, prav tako odlično orodje za vrnitev v gibanje in šport po zaključeni rehabilitacij hrbtenice. V teoriji pospešuje celjenje tkiv preko večjega pretoka krvi v mišice okoli prizadetega tkiva. Ne odpravlja bolečin v hrbtenici, čeprav pogosto deluje tako. Bolečina se v resnici zmanjša, ker se napetost iz hrbtnih mišic prenese na trebuh in zadnjico.
Osnovni problem, ki je kronična zakrčenost mišic trupa, ostaja nerešen. Pri mehanskih poškodbah je hrbtenica pogosto občutljiva na kompresijsko, strižno ali rotacijsko silo. Te sile pa se povečajo pri vajah za moč. Kaj pa pilates? Gre za kombinacijo vaj za krepitev in raztezanje mišic trupa torej ni primeren način za odpravo bolečin v hrbtu.
STABILIZACIJA V NEVTRALNI LINIJI HRBTENICE
Metoda stabilizacije v nevtralni liniji hrbtenice je nujna vmesna faza pri hujših oblikah mehanskih poškodb, kjer nekaj mehansko pritiska na živec ali ga utesnjuje. S tem omejimo poškodbo živca. Prav tako odlično orodje za učenje stabilizacije trupa pri treningu moči. V večini primerov kroničnih bolečin v hrbtu ni mehanskih vzrokov za bolečine. Zato ni potrebe po učenju nevtralne linije hrbtenico.
Ravno nasprotno, treba je učiti sproščanja mišic okoli hrbtenice in tej povrniti polno mobilnost. Učenju vaj za stabilizacijo nas programira za stiskanje trebušnih mišic ali popka noter, kar onemogoča učinkovito dihanje in povzroča nepotrebno kompresijo na hrbtenico. To navado potem prenašamo v vsakdanje življenje, kjer popek vlečemo notri tudi med hojo ali spanjem.
UČENJE “PRAVILNIH” GIBALNIH VZORCEV
Pravilno delovanje živčnega sistema in mišic omogoča pravilno delovanje sklepov. S tem ko izboljšujemo funkcijo telesa, se postopoma zdravi tudi struktura. Definitivno korak v pravo smer, vendar ne ureja osnov: mišičnih tonusov, telesne drže in dihanja. Kako naj se nekdo pravilno giba če sklepi (telesna drža) niso v pravilni legi? Nerazumevanje razlike med naravno obliko gibanja in gibanja pri dvigovanju, nošenju ali potiskanju bremen v praksi ostaja velik tabu. Naravna gibanja kot sta hoja ali tek zahteva spiralno gibanje v hrbtenici. Pri dvigovanje težjih bremen je primerna uporaba nevtralne linije hrbtenice, kjer gibanje izhaja iz kolkov.
Kaj deluje v praksi?
Trener, terapevt ali kineziolog mora imeta nabor metod in pristopov s katerimi vam pomaga pri tovrstnih težavah. Vedeti mora katero kombinaciji uporabiti pri posamezni stranki in v kakšnem vrstnem redu. Noben pristop reševanja bolečin v hrbtenici ni sam po sebi najboljši. Vse je odvisno od vzroka bolečin. Te lahko v osnovi razdelimo na:
- Mehanske poškodbe
- Kronično zakrčene mišice
MEHANSKE POŠKODBE HRBTENICE
Gre za vse vrste poškodb, ki so vidne na slikanju magnetne resonance (MRI). Za mehanske poškodbe vedno je mogoče postaviti diagnozo. Pri poškodbah je treba najprej rehabilitirati poškodbo in nato vrniti telo v stanje pred poškodbo. Za uspešno rehabilitacijo je ključna pravilna diagnoza, slika MRI je pri tem najboljše orodje. V fazi rehabilitacije je smiselna uporaba vaj za stabilizacijo hrbtenice v nevtralni liniji. S tem damo tkivom možnost, da se zacelijo. Poleg tega preprečimo ali omejimo poškodbo živca pri diagnozah kot je hernija diska. Po potrebi v kombinaciji s protibolečinsko terapijo ali operativnim posegom v hujših primerih.
Ob vsaki poškodbi se posledično mišice okoli prizadetega dela telesa zakrčijo. S tem nas varujejo pred bolečino in nadaljno poškodbo tkiv. Poškodba se zaceli/rehabilitira, mišice pa ostanejo zakrčene in porušijo telesna drža, biomehanika dihanja in gibanja. Posledice poškodbe odpravimo z učenjem zavestnega sproščanja mišic. Učinkovite metode so učenje klinične somatike, dihanje in AEQ metode. Če je vaš cilj vrnitev v gibanje in šport, lahko vzporedno s tem začnete izvajati trening za moč in aerobno aktivnost, s poudarkom na učenju ustreznega gibanja med izbrano športno aktivnostjo.
KRONIČNA ZAKRČENOST MIŠIC
Telesna drža, biomehanika dihanja in gibanja so prav tako pogosti vzroki bolečin in poškodb. Mehanizem v ozadju teh stanj je senzorno-motorna amnezija, ki drži določene mišice v kronični napetosti. Mišice nato vlečejo sklepe in hrbtenico izven vertikalne poravnave in s časom se ustvari obraba ali poškodba tkiva. Pri kroničnih bolečin ni nujno mehanskega vzroka. Pogosto bolijo same mišice hrbta, ki so kronično zakrčene. Pri obeh oblikah bolečin je najbolj učinkovita rešitev učenje zavestnega sproščanja mišic preko učenja klinična somatike, dihanja in AEQ metode.
Vaje za krepitev mišic in stabilizacijo ne bodo v pomoč pri sami odpravi bolečin. Bolečino lahko celo povečajo, če jih izvajate kot rešitev za vaše težave. Ob kombinaciji z zgoraj naštetimi metodami pa so lahko dobro orodje za ohranjanje moči, mišične mase in kostne gostote. Vendar ne zamenjevati metod za odpravo kroničnih stanj z metodami za izboljšanje fizične pripravljenosti.
Urejanje osnov
Z vsakim posameznikom, ki se name obrne zaradi bolečin v hrbtu grem najprej čez osnove, kjer skušam razumeti vzroke za tako stanje.
- Telesna drža
- Učinkovitost dihanja
- Učinkovitost gibanja
- Življenjski slog
Telesna drža pove veliko o povišanih mišičnih tonusih, predvsem v mišicah trupa. V osnovi jo lahko presojamo preko treh refleksov telesne drže: refleks rdeče luči, zelene luči in refleks travme. Poleg tega lahko na podlagi telesne drže deloma “začutiš” vedenjske vzorce in čustveno stanje človeka ter predvidiš učinkovitost dihanja in gibanja. Obratno prav tako velja.
Učinkovito dihanje je tisto, ki podpira zdravje posameznika. Dihanje skozi nos ali usta, frekvenca in biomehanika dihanja povedo veliko o psiho-fizičnem zdravju posameznika. Natančneje, sklepamo lahko o tem kako učinkovito zna aktivirati parasimpatični živčni sistem in s tem sprostiti mišično napetost ter iti v umirjeno stanje. To ima ključen vpliv tako na telo kot na psiho in (kronične) bolečine.
Kaj je učinkovito gibanje? Ko se ena mišica skrajša (agonist) naj bi se nasprotna mišica podaljšala (antagonist). Ko iztegnemo koleno, se sprednja stegenska mišica skrajša in mišični tonus se poviša. Pri tem naj bi se v zadnji stegenski tonus znižal in mišica se podaljša (ne raztegne !). Poleg tega naj bi gibanje izviralo in mišic trupa oziroma iz medenice in ne iz periferije – okončin.
Življenjski slog posameznika zajema vse psiho-socialne dejavnike, ki vplivajo posameznika. Psihološki dejavniki so navade, prepričanja, osebnost, vedenjski in čustveni vzorci. Sociološki dejavniki so odnosi, delovno mesto, hobije, okolje v katerem živi itd. Poleg tega nas zanima tudi zgodovina posameznika npr. poškodbe, šport, delovna mesta, ključni dogodki v življenju ter nivo dnevnega stresa (beri poglavje Pogosti vzroki bolečin, zadnji odstavek).
Boimehanika gibanja
Vsem posameznikom, ki se srečujejo z bolečinami v hrbtu je skupno to, da je njihovo gibanje neučinkovito. Ne glede na to, ali je takšno gibanje vzrok ali posledica bolečin/poškodbe, je v določeni fazi nujno urediti mehaniko gibanja. Če želimo učenje gibanja postaviti v pravi kontekst moramo v osnovi ločiti med dvema oblikama gibanja:
- Naravno gibanje hrbtenice med hoja ali tekom
- Priporočljivo (ne)gibanje hrbtenice med dviganjem bremen
Tu bi lahko dodali tudi naravno gibanje hrbtenice med dihanjem, vendar bi s tem zašli predaleč na področje učinkovitega dihanja, kar sodi med osnove. Učenje “pravilnega” gibanja oziroma gibalnih vzorcev v napačnem kontekstu je največja zagata današnjih pristopov k rehabilitaciji in odpravi bolečin v hrbtu. Primeri splošnih nasvetov:
- Vleci popek notri.
- Gibaj se z nevtralno hrbtenico.
- Stiskaj trebušne mišice.
Ti nasveti so lahko zelo smiselni in uporabni pri dviganju težkih škatel ali uteži. Problem nastane, ko enake nasvete upoštevamo tudi v vsakdanjem življenju med sproščeno hojo ali zgolj počitkom na kavču.
Naravna gibanja kot sta hoja ali tek zahteva spiralno gibanje v hrbtenici. Os medenice se giba v nasprotni smeri osi ramenskega obroča. S tem se trebušne mišice ves čas izmenični krajšajo na eni in daljšajo na nasprotni strani telesa. Stiskanje trebušnih mišic ali vlečenje popka notri bo tako gibanje onemogočalo. Ker ne bo dovolj gibanja v hrbtenici bodo kolki in kolena morali delati več. Iz tega naslova je toliko poškodb in obrab kolen in kolkov med tekači.
Pri dvigovanje težjih bremen je primerna uporaba nevtralne linije hrbtenice. Mišice trebuha in ledvenega dela hrbta stabilizirajo hrbtenico, da med dvigovanjem ostaja statična. Gibanje izhaja iz kolkov. Če bi nasprotno z opisanim gibanje med dvigovanjem izhajalo iz hrbtenice, bi kombinacija povečanih sil na hrbtenico (kompresijska in strižna) in gibanja vretenc povečala možnost za poškodbo ali obrabo diskov in ostalih struktur okoli hrbtenice. Nerazumevanje razlike med naravno obliko gibanja hrbtenico med hojo ali tekom in gibanja pri dvigovanju, nošenju ali potiskanju bremen ostaja resen problem pri odpravi bolečin v hrbtu.
Učenje” pravilnega” gibanja je torej neroden izraz, ki namiguje na to, da je samo ena oblika gibanja pravilna. Bolje bi bilo govoriti o učinkovitem gibanju, kjer učitelj/trener/terapevt uči stranko katero obliko gibanja uporabiti pri posamezni obliki aktivnosti. Predpogoj za učenje učinkovitega gibanja pa so urejene osnove: ustrezna telesna drža, učinkovit način dihanja in nadzor nad krajšanjem in daljšanjem mišic.
Tine Seražin Lisjak, kondicijski in osebni trener, učitelj AEQ metode® in AEQ dihanja® 1. stopnje
