Blog
Ustrezna telesna drža
Pri svojem delu s strankami vedno bolj prepoznavam neustrezno telesno držo kot dejavnik, ki je neposredno povezan s kroničnimi bolečinami v sklepih. Telesna drža posameznika odraža posameznikov čustveno stanje, osebnost, način dihanja, tonus mišic, podzavestne vzorce gibanja, bolečino v sklepih in zgodovino poškodb.
Hrbtenica deluje kot vzmet oblike S, kjer se krivine posameznih delov ves čas nekoliko spreminjajo. Zato ne govorimo o pravilni telesni drži, ampak o ustrezni telesni drži. Gre za krivine hrbtenice, ki so ustrezne v dani situaciji npr. vdih/izdih, stanje, sedenje, tek in telesna aktivnost. Ustrezna telesna drža v mirovanju lahko ocenjujemo preko dveh kriterijev (glej sliko spodaj):
- Nevtralna krivina hrbtenice v vratnem, prsnem in ledvenem delu hrbtenice.
- Vertikalna poravnava sklepov, kjer gleženj, kolena, kolk, rama, vrat in teme glave tvorijo ravno linijo pravokotno na tla.
Gibalni sistem tvorijo skelet (kosti in sklepi) ter mišice (in vezi). Zasnova človeškega gibalnega sistema je naslednja: skelet nosi lastno telesa, mišice premikajo skelet. Pogoj, da skelet nosi težo telesa pa je ustrezna telesna drža, kjer so vsi sklepi v vertikalni poravnavi. Pravilna linija sklepov skrbi, da nas v stoječem položaju sila gravitacije vleče pravokotno navzdol in ne naprej, nazaj ali v stran.
NEUSTREZNA TELESNA DRŽA
Neustrezna je vsaka telesa drža, kjer sklepi niso v poravnavi. S tem se telesa teža iz skeleta prenese na mišice, ki morajo ostajati napete, da ohranimo pokončen položaj. Opisano najlažje ponazorim s primerom: kronično zakrčene mišice trebuha povlečejo prsni koš in glavo naprej, tore iz optimalnega ravnovesja. Ker glava in prsni koš ni več v liniji z medenico, ampak visita naprej, morajo hrbtne mišice ostajati napete, da ohranimo pokončen položaj. v nasprotnem primeru bi padli naprej. Tako zakrčenost ene mišične skupine povzroča zakrčenost nasprotne mišične skupine.
Pri tem se je treba zavedati, da so mišice tiste, ki vplivajo na položaj kosti. Mišice, natančneje mišični tonus je tisti, ki pogojuje krivine hrbtenice. Neustrezna telesna drža je v resnici funkcionalna težava in ne za strukturna težava, kot se jo pogosto obravnava v zdravstvu. Če se takega stanja ne uredi lahko z leti postane strukturna težava; razvije se deformacija vretenc, diskov, in ostalih struktur v hrbtenici. V tej točki ni več mogoče v polni meri povrniti ustrezne telesne drže, stanje se da le delno izboljšati.
Najpogostejše oblike telesne drže, ki kršijo zgornja kriterija so, kot sledijo na sliki spodaj:
Skolioza: Gre za krivino hrbtenice v frontalni ravnini, kjer naj krivine ne bi bilo. Hrbtenica tvori črko C s krivno v ledvenem ali prsnem delu ali črke S, kjer sta prisotna krivina tako v prsnem kot ledvenem delu hrbtenice. Razlikujemo med strukturno in funkcijsko skoliozo.
Kifoza: gre za poudarjeno krivino prsnega dela hrbtenice ali vratnega dela hrbtenice z glavo pomaknjeno naprej in težišča. Pogosto sta prisotna kifoza v obeh delih. Drža daje vtis, da se posameznik ne more povsem vzravnati v prsnem košu in/ali vratnem.
Lordoza: gre za poudarjeno krivino ledvenega dela hrbtenice in zarotirano medenico naprej. Drža daje vtis račje hoje, ko se posameznik ne more povsem vzravnati v kolkih.
Raven hrbet: gre za premalo krivine v ledvenem delu hrbtenice. Lahko gre za genetsko stanje ali pa se je tako stanje razvilo v zgodnjem otroštvu. Tako stanje ponavadi ni očitno navzven.
TELESNA DRŽA JE ODZIV NA STRES
Telesna drža odraža način, na katerega se telo odziva na vsakdanji stres. Telo kot odziv na stres in obremenitve vsakdanjega življenja zavzame določeno držo zato, da lažje preživimo neprijetna fizična in čustvena stanja, ki so odraz našega načina življenja. Fizična stanja so odraz (pre)hitrega tempa življenja ali posledice poklica/športa. Čustvena stanja so odraz sodobne družbe in neurejenih medosebnih odnosov.
Stres lahko definiramo kot nedoločeno odziv telesa na katerokoli spremembo (stresor) in sam po sebi ni dober ali slab. Telo se na stres odzove s splošnim prilagoditvenim sindromom, kamor sodi tudi sprememba živčno-mišičnega tonusa. Kadar smo pod stresom se ne moremo izogniti mišični napetosti. Kadar je stres dolgotrajen, posten mišična napetost kronična. Ko je prisoten negativen dolgotrajen stres, se telo nanj prilagodi z napetostjo mišic sprednje strani telesa (refleks umaknitve). Ko je prisoten dolgotrajen pozitiven stres pa z napetostjo mišic zadnje strani telesa (refleks akcije). Neustrezna telesna drža je torej prilagoditvena motnja, ki je posledica kronično zakrčenih mišic kot odziv telesa na dolgotrajen stres.
REFLEKSI TELESNE DRŽE
Za bolj široko sliko o vzrokih slabe telesne drže je bistveno poznavanje refleksnih odzivov telesa na stres, ki povzročajo določeno telesno držo. V grobem lahko napačno telesno držo analiziramo preko 3 refleksov, ki so manifestacija senzorno motorne amnezije v telesu.
- Refleks zelene luči (levo)
- Refleks rdeče luči (desno)
- Refleks travme (na sredini)
Pri refleksu zelene luči gre za kronično zakrčenost mišic zadnjega dela telesa, pri rdeči luči pa sprednjega dela telesa (glej sliko spodaj). Pri refleksu travme je kronično zakrčena leva ali desna stran telesa. Večina posameznikov s kroničnimi bolečinami ima kombinacijo dveh ali vseh treh refleksov hkrati, ki vplivajo na telesno držo. Najpogostejša je kombinacija zelena in rdeča luč.
Po klasičnih pristopih hibe telesne drže obravnavamo kot povečano ledveno ali vratno lordozo, povečano prsno kifozo, skoliozo itd. Tak pristop je odličen za diagnosticiranje vendar nam bolj malo koristi pri odpravljanju takih stanj. Poznavanje SMA in razumevanje mehanizmov posameznega refleksa je tisto, s čimer bo trener/učitelj/terapevt znal začeti učinkovito odpravljati neustrezno telesno držo. Zato poglejmo bolj podrobno posamezne reflekse.
REFLEKS ZELENE LUČI
Refleks zelene luči, imenovan tudi Landauov refleks, se pojavi pri otrocih 3. do 6. meseca starosti, ko začnejo dvigovati glavico in kasnej iztegovati roke in noge. Ta refleks nas pripravi na akcijo in omogoča, da se premikamo proti cilju. Glavne značilnosti refleksa zelene luči so dvignjena glava in odprt prsni koš, globoko dihanje ter občutek truda.
Pri refleksu zelene luči se zakrčijo mišice zadnjega dela telesa (glej sliko): mišice ob hrbtenici, mišice med lopaticami, trapez in zadnji del vratu, mišice zadnjice, zadnje stegenske mišice in meča. Dlani, oči in usta se razprejo. Trebušna prepona se spusti, mišice medeničnega dna se sprostijo. Čustvena stanja, ki so prisotna pri aktiviranem refleksu zelene luči so odločnost, občutek odgovornosti, trud in hitenje. Če postane ta refleks podzavesten se pojavi kronična utrujenost in naveličanost.
Refleks zelene luči se najpogosteje zamenjuje za lepo, pokončno držo. Ko nekomu rečemo: lepše se drži, ta ponavadi aktivira refleks zelene luči in zavzame držo vojaka. Po klasični vojaški doktrini naj bi vojak stal pokončno z napetim hrbtom in odprtim prnism košem, z brado pomaknjeno rahlo zavzgor. Taka drža še dandanes zmotno ostaja ideal primerne telesne drže.
Medtem, ko je refleks zelene luči smiseln in nujen za delovanje v svetu, problem nastane, ko refleks ostaja kronično vklopljen in s tem postane podzavesten vzorec. Gre za prilagoditveno motnjo na dolgotrajen pozitiven stres, ki je sestavni del sodobnega načina življenja. Sodobno družbo poganja refleks zelene luči, ki se nikoli ne ugasne. Urniki, norme, roki, provizije, konkurenca, kava, promet, hitenje in itd. so sestavni del vsakdana večine odgovornih odraslih. Kronično in podzavestno aktiviran refleks zelene luči povzroča mnoge težave, predvsem v ledvenem delu hrbtenice.
Vpliv na telesno držo: boki se pomaknejo naprej, rame stisnejo skupaj in navzdol, prsni koš se odpre. Vrat stisne zadaj in glava dvigne. Noge se iztegnejo v kolenih in stopala obrnejo navzven.
Neustrezna telesna drža: lordoza v ledvenem in vratnem delu hrbtenice
Težave s sklepi: bolečine v ledvenem delu hrbta, zadnjem delu ramen in vratu ter čeljusti.
Ostale težave: kronična napetost mišic, napetostni glavoboli, kronična utrujenost, pomanjkanje kondicije in moči.
Diagoze povezane z refleksom zelene luči: degenerativna bolezen medvretenčnih ploščic, vnetje mišičnih ovojnic, sindrom fasetnih sklepov, sindrom multifidnega trikotnika, nategnjen iliolumbalni ligament, sindrom široke hrbtne mišice, sindrom piriformne mišice, išias, spinalna stenoza in hernija diska.
REFLEKS RDEČE LUČI
Refleks rdeče luči, imenovan tudi refleks umaknitve, je primitiven preživetveni refleks, prisoten pri vseh sesalci. Gre za hiter in učinkovit odziv na negativen stres in je namenjen temu, da nas zavaruje pred nevarnostjo. Refleks rdeče luči je izmed vseh treh refleksov najlažje prepoznati. Glavne značilnosti so sključena drža, plitvo dihanje in občutek strahu.
Pri refleksu rdeče luči se zakrčijo mišice sprednjega dela telesa (glej sliko): trebušne mišice, prsne mišice, sprednji del vratu, mišice obraza (stiskanje oči in čeljusti), mišice podlahti (stiskanje pesti), notranje stegenske mišice, trebušna prepona in mišice medeničnega dna. Čustvena stanja, ki so prisotna pri aktiviranem refleksu rdeče luči so napetost, strah in previdnost. Če postane ta refleks podzavesten se pojavi kronična utrujenost, brezvoljnost in depresija.
Medtem, ko je refleks rdeče luči smiseln in nujen odziv telesa z vidika preživetja, problem nastane, ko refleks ostaja kronično vklopljen in s tem postane podzavesten vzorec. Gre za prilagoditveno motnjo na dolgotrajen negativen stres, ki je sestavni del sodobnega načina življenja. Kronično in podzavestno aktiviran refleks rdeče luči povzroča mnoge težave.
Vpliv na telesno držo: prsni koš je vdrt, rame so povešene naprej in navzdol. Vrat in glava sta je pomaknjena naprej, pogled je povešen v tla. Noge se pokrčijo v kolenih, stopala se obrnejo navznoter.
Neustrezna telesna drža: kifoza v prsnem in vratnem delu hrbtenice
Težave s sklepi: kronične bolečine v ramenih, kolkih in kolenih
Ostale težave: pomanjkanje energije, slaba kondicija, občutek polnega mehurja, težave s prebavo in presnovo, hemoroidi, zmanjšana spolna sla, motnje erekcije, povišan krvni tlak, težave z dihanjem in srčnim utripom; povišan srčni utrip, srčna aritmija, hiperventilacija, astma in bolečine v prsnem košu.
REFLEKS TRAVME
Refleks travme je odziv čutilno-gibalnega sistema na telesno poškodbo. Namen tega refleksa je, da nas preko povišanega mišičnega tonusa zavaruje pred bolečino. Posledice poškodbe oziroma refleks travme bodo vidni samo na eni strani telesa. Zato ta refleks najlažje opazimo, ko gledamo posameznika od spredaj ali v hrbet. Glavne značilnosti so stisnjenost bočne strani trupa, nasprotna rama je dvignjena ali pa je dvignjen kolk na isti strani. Noga deluje krajša, hoja bo nesimetrična ali šepajoča. Posameznik z refleksom travme daje vtis izogibanja bolečine, ki je pogosto podzavestno.
Refleks travme je poleg poškodb pogost rezultat nesimetričnih obremenitev v poklicu (natakar, frizerka) ali športu (tenis, boks). Refleks travme je lahko tudi posledica hujše čustvene travme. Prav tako je lahko posledica operacije, npr. hernije diska. Če je bila operirana desna stran hrbtenice, bo telo stisnjeno po desni bočni strani. Pri refleksu travme so kronično zakrčene mišice leve ali desne strani telesa (glej sliko): stranske trebušne mišice, kvadratna hrbta mišica, velika hrbtna mišica, primikalke in odmikalke kolka. Glava nagne v nasprotno smer kot protiutež stisnjenemu trupu na nasprotni strani. S tem se zakrčijo mišice vratu in trapeza na strani kamor visi glava.
Ko se poškodujemo, se določene mišice skrajšajo in s tem zavarujejo poškodovano mesto. Če npr. zvijemo gleženj, se bočne mišic trupa na isti strani telesa skrajšajo kot posledica bolečine v gležnju, ko stopimo na nogo. S tem prizadeto nogo naredimo krajšo in pri hoji večino teže telesa prenašamo na zdravo nogo. Če tako stanje traja dlje časa, postane tak vzorec drže kronično prisoten tudi po tem, ko je gleženj zaceljen. Podzavesten vzorec refleksa travme povzroča naslednje težave.
Vpliv na telesno držo: stranski del trupa se stisne, telo se nagne v stran. Nasprotna rama se posledično dvigne, glave se nagne v nasprotno smer.
Neustrezna telesna drža: funkcijska skolioza v ledvenem in/ali prsnem delu hrbtenice.
Težave s sklepi: kronične bolečine v ledvenem delu hrbta, išias, bolečine v rami in vratu, bolečine v stopalih, artritis
Ostale težave: prizadeta noga se skrajša, šepanje, omejena rotacija v kolkih, kronična utrujenost
PREPLETANJE TREH REFLEKSOV
Večinoma je prisotna kombinacija dveh ali vseh refleksov. Najpogostejša je kombinacija refleksa rdeče in zelene luči ki je še posebej problematična. Refleksa rdeče in zelen luči sta si nasprotujoča; pri rdeči luči so zakrčene mišice sprednje strani, pri zeleni luči pa mišice zadnje strani telesa. Ko sta prisotna oba refleksa, je telo v navidezno ustrezni drži, ko na videz ni poudarjen noben izmed refleksov in je drža relativno vzravnana. Vendar se učinka vlečenja mišic na skelet ne izničita, ampak telo ujameta v primež nasprotujočih si sil. Posledica so slaba telesna drža, togo gibanje, kronične bolečine v mišicah in sklepih, plitvo dihanje, povišan krvni pritisk in kronično utrujenost.
Refleks travme je prav tako lahko prisoten na sredini telesa. Ko je prisoten spredaj, bo poudaril refleks rdeče luči, ko pa bo prisoten zadaj poudari refleks zelene luči. Išias, bolečine v ledvenem delu hrbta, zadnjici in vzdolž noge so povezane s kombinacijo zelene luči in refleksa travme. Posledice poškodb, ki se zgodijo zaradi kronično aktiviranega refleksa zelene luči, npr. hernija diska, se pogosto kažejo v refleksu travme na tisti strani, kjer je nastala hernija. Refleks travme ostane prisoten tudi po uspešno rehabilitirani herniji.
VIRI:
Aleš Ernst: Lahkotno iz kroničnih bolečin
Aleš Ernst: Učbenik za učitelje AEQ metode 1. stopnje
Mabel E. Todd: Misleče telo
Thomas Hanna: Somatika